Dogodivščine v Mariboru

Torek 12. 11. 2013. Grobelno, železniška postaja. Gruča otrok in njihove učiteljice nestrpno pričakujejo vlak, ki jih bo odpeljal v lepo štajersko prestolnico Maribor. Obrazi žarijo od pričakovanja.

“Jupiiii! Peljali so bomo z vlakom!” Najprej smo varno prečkali železnico. Iz daljave je bilo slišati, kako vlak ropoče po železniških tirih. In hop, že gremo novim dogodivščinam na poti!



Od železniške postaje do Lutkovnega gledališča smo se sprehodili. Opazovali smo napise na trgovinah, lokalih in stavbah. Za nekatere smo ugotavljali kaj pomenijo, spet drugi so nam bili že dobro znani. Ves čas smo spremljali, katere površine so namenjene pešcem in katere so rezervirane za kolesarje ter potrdili, da že dobro poznamo cestno-prometne predpise. Kar kmalu so nas pozdravili tudi grafiti pouličnih umentikov, ki so nam na svoj način zaželeli dobrodošlico.



Med potjo smo pomalicali v parku, ki ga je drevo ginko (živi fosil) že prekrilo s čudovito rumeno preprogo.


Na tržnici so branjevke in branjevci že razkazovali svoje pridelke ter prijazno pozdravljali mimoidoče v želji, da bi kaj kupili.

Mi se nismo ustavljali. Komaj smo čakali, da pridemo do cilja. Pogled na reko Dravo so nam popestrili labodi, ki so mirno plavali na vodni gladini. Že s prehoda za pešce smo prebrali napis na oboku: GLEEEEEDAAAALIIIIŠČE.  Polni veselih pričakovanj smo stopili v Lutkovno gledališče Maribor.

Pri vhodu nas je pozdravil lutkosled, ki je napovedoval novembrsko premiero Piskač iz Hamelina.

Prijetno malo dvorano smo si delili z učenci še ene šole. Bilo je čutiti navdušenje in pričakovanje.

V čarobni svet lutk nas je popeljal zvok električne violine, ki jo je igral Klemen Bračko, glasbenik in avtor glasbe za Piskača iz Hamelina. Med predstavo smo se popolnoma poistovetili s svetom Hamelincev, njihovega župana, miši in Piskača, ki so dodatno potrdili, da je potrebno dano obljubo držati in je ne prelomiti. Predstava je bila prava paša za oči in ušesa. Ko so se odrske luči ugasnile in zvoki potihnili, nas je sprejela gospa Katarina Klančnik Kocutar z namenom, da nam razkaže gledališče. Imeli smo to čast, da smo pred tem lahko na kratko poklepetali z režiserjem predstave, Nuriyukijem Savo, ki prihaja iz Japonske, ter izjemno glavno igralko Barbaro Jamšek. Kar se nam je pri gospe Barbari zdelo nadvse imenitno je to, da je vse like odigrala sama in to tako dobro, da smo se ob njenem ponovnem prihodu na oder vprašali ali ni to morebiti druga igralka.



Ugotovili smo, da so bile na odru prstne lutke, marionete in senčne lutke, da priprava celotne predstave pred prvo uprizoritvijo traja vsaj 3-4 mesece, da so za vse lutke in kulise v naprej izdelane prav posebne skice, iz katerih materialov so izdelane lutke in še in še. Ves smo po mahali tudi lučnemu mojstru, g. Jasonu Smithu, ki nas je opazoval z višav.

Prav posebna izkušnja je bil muzej lutk.



Za tem smo se podali v delavnico, kjer nastajajo karakterno pisane lutke in kostumi za igralce. Pri delu smo zmotili oblikovalca lutk, g. Primoža, ki prihaja iz nam domačih krajev.



Gledališče je stavba, ki je polna kreativnosti. Del te kreativnosti smo izkusili tudi sami. Najprej s pogledom na vse umetnine (lutke, kulise…), kasneje pa smo si izdelali kar svojo lutko.

















Pokukali smo tudi v veliko dvorano, ki je v nas pustila občutek veličine.

Na hitro smo pomahali proti objektivu in polni vtisov odšli proti železniški postaji, kjer nas je vlak že čakal na 1. peronu. Vmes smo si ogledali najstarejšo trto na svetu, ki se nahaja na Lentu.

Kratek povzetek celega dne: Veseli in nadvse zadovoljni obrazi:)