Riba ali ptič?

Ptič ali riba? Odgovor izveste kmalu. Povemo vam lahko le to, da smo imeli med rezanjem in ustvarjanjem ribe/ptiča večurno dilemo. Čeprav smo vedeli kaj je, smo ga/jo vedno napačno poimenovali.

Vaš odgovor na naše vprašanje lahko pustite med komentarji. Torej. Riba ali ptič? Ptič ali riba?

Jesenska

JESENSKA

MATIČEK IN MARIČKA SE ZUNAJ IGRATA,
LISTKE LOVITA SE ZRAVEN SMEJITA.

VETERC ZAPIHA, VEJICE MIGA
KLOBUČKE ODNAŠA, PA LISTKE PRINAŠA.

PO NEBU PRIPELJE SE OBLAČEK
JE KAPLJICE SPUŠČAT ZAČEL,
MATIČEK IN MARIČKA DEŽNIČKE STA VZELA
IN PO LUŽICAH ODHITELA.

UČENCI 2. RAZRED POD MENTORSTVOM UČITELJICE MARTE

Rock koncert

Prišli so na prav posebnih ladjah. Malce drugačni od nas. Trdi kot kamen a s prijaznimi izrazi na obrazu.

Delali so nam družbo. Celo poletje in še malo v jesen.

Njihova največja želja je bila, da bi se udeležili rock koncerta. Tej želji smo z veseljem ugodili. Neskončno so uživali v kamniti gneči.

Polni vtisov so se vkrcali na svoja plovila in na planetu Kamen razširili novico o prijaznih otrocih s Svetega Štefana.

Dogodivščine v Mariboru

Torek 12. 11. 2013. Grobelno, železniška postaja. Gruča otrok in njihove učiteljice nestrpno pričakujejo vlak, ki jih bo odpeljal v lepo štajersko prestolnico Maribor. Obrazi žarijo od pričakovanja.

“Jupiiii! Peljali so bomo z vlakom!” Najprej smo varno prečkali železnico. Iz daljave je bilo slišati, kako vlak ropoče po železniških tirih. In hop, že gremo novim dogodivščinam na poti!



Od železniške postaje do Lutkovnega gledališča smo se sprehodili. Opazovali smo napise na trgovinah, lokalih in stavbah. Za nekatere smo ugotavljali kaj pomenijo, spet drugi so nam bili že dobro znani. Ves čas smo spremljali, katere površine so namenjene pešcem in katere so rezervirane za kolesarje ter potrdili, da že dobro poznamo cestno-prometne predpise. Kar kmalu so nas pozdravili tudi grafiti pouličnih umentikov, ki so nam na svoj način zaželeli dobrodošlico.



Med potjo smo pomalicali v parku, ki ga je drevo ginko (živi fosil) že prekrilo s čudovito rumeno preprogo.


Na tržnici so branjevke in branjevci že razkazovali svoje pridelke ter prijazno pozdravljali mimoidoče v želji, da bi kaj kupili.

Mi se nismo ustavljali. Komaj smo čakali, da pridemo do cilja. Pogled na reko Dravo so nam popestrili labodi, ki so mirno plavali na vodni gladini. Že s prehoda za pešce smo prebrali napis na oboku: GLEEEEEDAAAALIIIIŠČE.  Polni veselih pričakovanj smo stopili v Lutkovno gledališče Maribor.

Pri vhodu nas je pozdravil lutkosled, ki je napovedoval novembrsko premiero Piskač iz Hamelina.

Prijetno malo dvorano smo si delili z učenci še ene šole. Bilo je čutiti navdušenje in pričakovanje.

V čarobni svet lutk nas je popeljal zvok električne violine, ki jo je igral Klemen Bračko, glasbenik in avtor glasbe za Piskača iz Hamelina. Med predstavo smo se popolnoma poistovetili s svetom Hamelincev, njihovega župana, miši in Piskača, ki so dodatno potrdili, da je potrebno dano obljubo držati in je ne prelomiti. Predstava je bila prava paša za oči in ušesa. Ko so se odrske luči ugasnile in zvoki potihnili, nas je sprejela gospa Katarina Klančnik Kocutar z namenom, da nam razkaže gledališče. Imeli smo to čast, da smo pred tem lahko na kratko poklepetali z režiserjem predstave, Nuriyukijem Savo, ki prihaja iz Japonske, ter izjemno glavno igralko Barbaro Jamšek. Kar se nam je pri gospe Barbari zdelo nadvse imenitno je to, da je vse like odigrala sama in to tako dobro, da smo se ob njenem ponovnem prihodu na oder vprašali ali ni to morebiti druga igralka.



Ugotovili smo, da so bile na odru prstne lutke, marionete in senčne lutke, da priprava celotne predstave pred prvo uprizoritvijo traja vsaj 3-4 mesece, da so za vse lutke in kulise v naprej izdelane prav posebne skice, iz katerih materialov so izdelane lutke in še in še. Ves smo po mahali tudi lučnemu mojstru, g. Jasonu Smithu, ki nas je opazoval z višav.

Prav posebna izkušnja je bil muzej lutk.



Za tem smo se podali v delavnico, kjer nastajajo karakterno pisane lutke in kostumi za igralce. Pri delu smo zmotili oblikovalca lutk, g. Primoža, ki prihaja iz nam domačih krajev.



Gledališče je stavba, ki je polna kreativnosti. Del te kreativnosti smo izkusili tudi sami. Najprej s pogledom na vse umetnine (lutke, kulise…), kasneje pa smo si izdelali kar svojo lutko.

















Pokukali smo tudi v veliko dvorano, ki je v nas pustila občutek veličine.

Na hitro smo pomahali proti objektivu in polni vtisov odšli proti železniški postaji, kjer nas je vlak že čakal na 1. peronu. Vmes smo si ogledali najstarejšo trto na svetu, ki se nahaja na Lentu.

Kratek povzetek celega dne: Veseli in nadvse zadovoljni obrazi:)

Veter

VETER

VETER, VETER BODI PRIDEN IN UTIŠAJ SVOJ GLAS.
NATO ZATISNI OČI IN ZBUDIL SE BOŠ JUTRI.

PIHA, PIHA VETER IN BURJA MU POMAGA.
NASTALA STA NAJBOLJŠA PRIJATELJA NA SVETU.

NEŽA RAMŠAK, 2. RAZRED

Zgodba o muci in Binetov obisk

Tokrat smo pokukali v mačji svet. Glavne akterje smo izdelali sami, naš četrtošolec Luka Novak pa je Mucam dal prostor v svoji zgodbici:

Zgodba o muci

Nekoč je živela muca, ki ni imela očeta. Ko je prišla zima, ji je umrla mama. Odločila se je, da gre po svetu. Naenkrat je zagledala psa, ki je tekel za njo. Muca je bežala. Komaj mu je zbežala. Nenadoma je zagledala veliko muc, ki niso imele staršev. Vprašala jih je, če se jim lahko pridruži. Odgovorile so mu, da lahko. Skupaj so šli naprej. Na poti so zagledale veliko miši in jih pojedle. Zagledale so zavetišče muc. Vprašale so, če jih sprejmejo. Zavetišče jih je sprejelo. V zavetišču so vse muce vzeli ljudje. Muce so našle končno svoj novi dom. V svojem domu so živele do konca svojih dni.
Luka Novak, 4.r


Tudi tokrat ne gre brez enega naših živalskih obiskovalcev. Na mizi smo zagledali črva Bineta, ki je najverjetneje prilezel iz enega od (divjih) kostanjev, ki jih že celo jesen pridno uporabljamo za ustvarjanje (prave kostanje smo s slastjo pojedli). Bineta smo opazovali, ga prijeli v roko in ugotovili, da ni prav nič “jak” (seveda, saj prav tako je kostanje kot mi), potem pa smo ga spustili tja, kjer se najverjetneje počuti najbolje. V naravo.



“V zavetišču so vse muce vzeli ljudje. Muce so končno našle svoj novi dom.”

Lovimo sanje

Lovimo sanje.

Polne živih barv in dobrodušnih obrazov…

… iskrivih oči prijaznih izrazov.

Kjerkoli že smo, so sanje z nami. In ne le da jih lovimo. Mi jih živimo.

Tetka jesen II.

Jesen mi je všeč zato ker se listki barvajo in ker listki odpadajo. Jesen mi je všeč tudi zato, ker se mečemo v listje. Zabavno je bilo, ko me je Denis (brat) prvič vrgel v kup listja. Seveda, sva ga prvo pograbila.
Klara Povalej, 3.r